V Hobotnici ni nobenega hobita, 

prepričal sem se na lastne oči, 

v mračnem objemu njenih lovk

sem razločil le nekaj mladih poetov, 

ki so v mreže lovili

poslednje utrinke pomladi. 

Zdelo se je, da imajo časa na vatle, 

saj so s suhimi spužvami

prav počasi pivnali pivo

in si med neskončne

vrzeli vijug vtirali vino. 

Na začetku so rojili 

vsakdanje besede,  

ki pa so kmalu

nabreknile v sanje, 

kjer so se tropi metafor

in črede besednih figuric

gnetli vse tja do zadnjega stavka, 

do slovesa, 

ko je vsak zajezdil

krilatega konja po svoji podobi 

in poletel proti

milozvočnim izlivom poletja.

Marko Skok - Mezopotamsky