UJETNIKI VETRA
Tvoja aroma
pušča sledi v
puščavskem pesku,
v noči se shladi
in ona počeše
ves saharski zrak
in ko se celoten obstoj
razredči,
ti ostajaš
ujet v vetru,
šepetaš beduinom
o tem,
kako se čutijo prsi
in oni mu v odgovor zaupajo,
kako se čuti puščava.
Ko me ta veter poišče
nekje v obronkih ulic v Ljubljani,
ko me ovije in prežame,
so moje roke potne in hladne –
kako sem si kadarkoli upala reči,
da vem, kaj je življenje.
Vetru skozi zobe siknem,
da naj se vrne v Saharo
in zašepeta beduinom,
da me ni nikoli našel.
Veter odide –
ni ubogljiv,
ve le, da ljudje vedno poskrbijo za
boljše usode
kot Bogovi.
.jpg "Eva Šubic")
OJ, tvoj zapis me spomni, da na nek način živimo v "urbani puščavi" kjer so na srečo sem in tja tudi oaze razumevanj, ki odžejajo nevednost.
Čestitke.
Hvala za branje Svit in pa "urbana puščava" je res posrečena ubeseditev!
Pozdravljena, zelo lepa čutna pesem, samo tako naprej
V vetru je zapisano vse (L. Špacapan), le dovolj poguma moramo imeti, da prisluhnemo njegovemu univerzalnemu jeziku, na drugi strani pa tudi pogum, da se mu upremo, ker ima svoje poti, kamor pa lahko raznese tudi naš glas, Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
