Vsakič, ko si obliznem roko,
imajo mravljinci pod kožo spopad.
Z naježeno kožo se umaknem,
da vpijam svobodo stopljenih besed.
Dotaknem se sredice,
posrkam barve človeškega glasu,
ki ga počasi z žarom razsipam.
Besedam dodajam blesk,
da kopica senc napolni vrč
iz katerega izlijem občutek,
pretehtanih besed.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!