Prišla sem z voščilom v ustih
in s pozornostjo v dlaneh.
Pa pravijo, da te ni,
ker so okna in vrata
neprodušno zaprta,
ker le tišina reže ostre robove
tvojega doma
ko praznina žre vse do kosti
in le tu in tam sonce posveti
na tvoje ime.
Prepričanje;
A jaz čutim
vrtince v vetru
ki se lovijo-
oni govorijo.
Jaz vidim
sence, ki rišejo
in se na oblike spoznajo-
one šepetajo
in ko zvezde gledajo
in travnik posluša,
ko dež gladi moje lase
vem, ker vse mi govori,
da povsod kjer sem jaz,
si tudi ti.
Zato;
položim cvet
na marmorno polico,
prižgem lučko
in s teboj tiho odidem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!