Ne verjemi mi, ko rečem
da v teh sedemnajstih,
skoraj osemnajstih stoletjih
svojega življenja,
nisem storil ničesar,
česar ne bi storil ponovno.

Nekoč si me vprašala,
če sem ubijal,
in še vedno ti dolgujem
ta odgovor in še nekaj drugih.
Sem, enkrat sem ubijal,
in še enkrat, in še …
in mene so ubijali, ne enkrat,
velikokrat, neštetokrat,
a vedno je iz te krvi
vzniknilo nekaj novega.

Nekoč si me vprašala,
če sem ljubil,
in rekel sem ti,
da je to stvar srca
in da je v njem odgovor.
Sem, enkrat sem ljubil,
in še enkrat, in še …
in mene so ljubili, ne enkrat,
velikokrat, neštetokrat,
in vsakič je iz te ljubezni
vzniknilo nekaj lepšega.

Ne verjemi mi, ko rečem,
da v teh nekaj tisočih
zasanjanih letih
nisem v magično barvo purpurja
pobarval nobenega pašnika,
da nisem hotel, ali nisem smel,
ne verjemi mi,
da nisem pisal pesmi,
kadar so drugi jokali,
da nisem hodil po zemlji
kadar so drugi spali …

Sem, vse to sem, 
in še mnogo več,
in še mnogo bolj,
in verolomnemu soncu 
sem izpeval pesmi,
in spet sem ostal 
v večnem prepiru
z zahodnim vetrom,
da bi se lahko v svojih nemirih
poiskal
in našel,
in se znova  
sam pri sebi pomiril,
morda prav v tej
škrlatni pesmi.

shadyyy