Zavozlana sozvezdja
mi na utrujena platna
skicirajo
obrise zapeljivih labodov,
ki na jezeru
zlikanem do popolnosti
srebrijo
uročeno tišino.
Kdo vam je vdahnil
ta rajska telesa,
kdo vam je vdahnil
to osupljivo eleganco,
kdo vam je vdahnil
to gibko milino!
Očarali ste luno,
da se je razblinila,
očarali ste mene,
da sem razbohotil
svojo srčno kri,
ki mi je prevpila oči.
Pridi, Odilon,
moj črni labod.
Pridi, vrziva se
v globino
drhtečega svita
in vdihniva
prekletstvo svetlobe,
da boš zbledel,
da se povrne
moj ljubljeni Otto.
Poslano:
29. 06. 2014 ob 17:36
Spremenjeno:
30. 06. 2014 ob 06:18
Svetloba ne bi smela biti prekletstvo..
lepa pesem Marko
lp li
Poslano:
29. 06. 2014 ob 21:37
Spremenjeno:
30. 06. 2014 ob 06:18
Prelepo, Marko.
LP,
KIA
Poslano:
29. 06. 2014 ob 22:05
Spremenjeno:
30. 06. 2014 ob 06:18
Ah, Marko, zapeljivo si skiciral čisto nezavozlane globine;) Spet:))
Li, Kia & platanas, hvala za vaše nežne dotike : )
Lahko vam zaupam, da je za pesem delno kriv Matthew Bourne (da slavnega Rusa sploh ne omenjam ; )))
Lp, Marko
Poslano:
30. 06. 2014 ob 07:06
Spremenjeno:
30. 06. 2014 ob 08:02
Divno, Marko!
Jagoda
Poslano:
30. 06. 2014 ob 08:02
Spremenjeno:
01. 07. 2014 ob 17:40
Hvala, Jagoda : )
Še odlomčič dela zgoraj omenjenih : )
Lp, Marko : )
Poslano:
06. 07. 2014 ob 12:42
Spremenjeno:
07. 07. 2014 ob 08:51
Sem se še malo poigral z labodki : ) Mi ni dalo miru ; ) Predvsem zadnji dve lužici ; )
Odette/Odille > Otto/Odilon : )
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!