
Zavozlana sozvezdja
mi na utrujena platna
skicirajo
obrise zapeljivih labodov,
ki na jezeru
zlikanem do popolnosti
srebrijo
uročeno tišino.
Kdo vam je vdahnil
ta rajska telesa,
kdo vam je vdahnil
to osupljivo eleganco,
kdo vam je vdahnil
to gibko milino!
Očarali ste luno,
da se je razblinila,
očarali ste mene,
da sem razbohotil
svojo srčno kri,
ki mi je prevpila oči.
Pridi, Odilon,
moj črni labod.
Pridi, vrziva se
v globino
drhtečega svita
in vdihniva
prekletstvo svetlobe,
da boš zbledel,
da se povrne
moj ljubljeni Otto.
Svetloba ne bi smela biti prekletstvo..
lepa pesem Marko
lp li
Prelepo, Marko.
LP,
KIA
Ah, Marko, zapeljivo si skiciral čisto nezavozlane globine;) Spet:))
Li, Kia & platanas, hvala za vaše nežne dotike : )
Lahko vam zaupam, da je za pesem delno kriv Matthew Bourne (da slavnega Rusa sploh ne omenjam ; )))
Lp, Marko
Divno, Marko!
Jagoda
Hvala, Jagoda : )
Še odlomčič dela zgoraj omenjenih : )
Lp, Marko : )
Sem se še malo poigral z labodki : ) Mi ni dalo miru ; ) Predvsem zadnji dve lužici ; )
Odette/Odille > Otto/Odilon : )
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!