LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD

Svoboda vstopi v prodajalno na bencinski
in reče: ne najdem kantine, ki bi morala stati v bližini.
Prodajalec jo pogleda s krvavimi očmi
in jo vpraša, če bo plačala bencin.
Svoboda se mu prav tolikanj krvavo nasmehne
in vzame iz žepa beležko.
Ko jo prodajalec vpraša, kaj počne,
mu odvrne: raje si zapisujem kot govorim.

 

Vtem vstopi v prodajalno na bencinski
možak z brki kot Walt Disney.
Svoboda ga ogovori,
predstavi se ji kot Walt Renesančni.
Prodajalec postane nekoliko nestrpen,
češ: je kdorkoli od vaju točil?
Walt ga pogleda in reče: trije smo,
vprašajte nas, ali smo lačni.

 

Prodajalec si pomane oči
in zagleda plišasto žival, ki moli Waltu iz žepa.
Prav tako je imel nekoč tudi sam,
minilo je ... koliko let že?
odkar je mamo pobral napalm,
očeta pa slivovka iz slabe steklenice ...
Uh, kako bežijo leta,
zavzdihne in nekaj malega poje.

 

Svoboda stopi k blagajni
in mu vzame čokoladico iz roke.
Strokovno jo pregleda
in Waltu ponudi polovico.
Ko jo pojesta, se obrne
k začudenemu trgovcu
in zagrmi: zdaj pa se pripravi, satan,
povedal nama boš resnico!

 

Walt Renesančni stoji ob strani
in gleda grom, ki doni iz Svobodinih ust.
Hu, Svoboda je huda dama,
pomisli, a nič ne reče.
Nebo se spreminja iz modrega v rumeno,
pa spet iz rdečega v črno
in Stendhalova podobica nad blagajno
potiho poje Pomorsko veče.

 

Ko prodajalec zblazni, se Svoboda skloni
in si s tekočim milom izmije njegov zadah,
pogleda Walta in zagodrnja:
tu nimava več česa početi!
Walt jo začudeno vpraša:
ne boš plačala bencina?
Svoboda se zareži in pravi:
svoboda je ravno to, da vzameš, kar je treba vzeti.

 

Stopita spet na plano
in bencinska se sesuje v prah,
iz njega pa zrasteta Adam in Eva
in se držita za roke.
Svoboda zašepeta Waltu:
lej ju, zdaj sta še naga,
a ne bo dolgo tega,
ko bosta zaplodila otroke.

 

Walt Renesančni pomisli:
o tem sem že nekje bral,
tale zgodba mi je znana,
a nikoli ni rad preveč tuhtal,
še takrat ne, ko je Dorotejo požrl Kansas,
sam pa je moral preživeti
in iti v drugačne kraje
za kruhom, a brez trebuha.

 

Dan se prevesi v trdo kuhano jajce,
ko Walt in Svoboda izgineta za ovinkom.
Adam in Eva sedita sred ceste
in si ogledujeta prste na nogi.
Svoboda je njuna mati,
dobra, odsotna pestunja,
to jima je zdaj jasno,
vsaj tako pravijo psihologi.

 

Matej Krajnc

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
24. 06. 2014 ob 15:13
Spremenjeno:
24. 06. 2014 ob 15:21

Pa saj bi rekla: Še pripoveduj, Matej, tega se ne naveličamo!, pa ne bom, saj je zaključek te legende tako efektiven, da ne vprašam ničesar več. Pač pa se vrnem na začetek pesmi, iz vsake kitice posebej potegnem nauk, ki pa mi ne bo pomagal, dokler živim, kjer živim in dokler ne naredim, kar bi že zdavnaj morala  narediti- to pa je, napisati svojo kitico in jo po potrebi brati med vrsticami ... no, stop, tako jaz ...

Ampak, spet me zanaša,  ko takole ob  domiselni pesmi kot je pričujoča, ki je skoraj scenarij za risanko ali strip (in vsebuje elemente zgodovine, jeze, želje po anarhističnem aktivizmu, nostalgije po otroštvu ... in še neštete, kar naj si jih predoči vsak bralec sam), razmišljam, kaj me je tako pritegnilo. Torej prav to, da sem ob branju ostala brez sape :)


Čestitke. LP, lidija

Zastavica

Matej Krajnc

Poslano:
25. 06. 2014 ob 00:23

Hoj, zdravo, me veseli! :-)

Hvala. LPM

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krajnc
Napisal/a: Matej Krajnc

Pesmi

  • 24. 06. 2014 ob 10:13
  • Prebrano 825 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 313.2
  • Število ocen: 8

Zastavica