V počasnem posnetku se pretegnem,
tvoji prstni odtisi večajo trenje,
da ne zdrsnem iz resničnosti,
pod trepalnicami obešena prečuta noč,
razpiraš ustnice, rahlo otekle,
kot blazine za štampiljke,
da se obarvam
in vtisnem vate znak nemirnega plamena.

Zublji ližejo noč v zoro,
razkrije se okrušeno kamenje
davno zidanih gradov,
živim v hiši brez vseh sten,
daleč pod oblaki
in tla so dobra,
ker si na njih z menoj.

pi - irena p.