ko je bil sneg še topel
ko je bil sneg še topel
je bila zame bolj prava kot vse druge
s čokoladnimi rokami si je umivala
lase in noge
in s prsti premetavala snežinke na ustnicah
smejala se je ko je vstopala v hišo
ki še ni pognala
ker si ni izmislila dežja
vsako jutro je z ošiljenim
palcem
v zidove zimskih čajev
vrisala načrte
in dobro vem
kako je kotalila minute
malih senc
da ne bi v ognjišča
vrgla nemih polen
nikoli je nisem srečal
ko je zmrzovalo
sem ji poklonil ramena
sanje ogrnil v plašč
in narisal naramnice njenim bokom
odloženim globoko
v topel sneg
Poslano:
23. 06. 2014 ob 11:04
Spremenjeno:
23. 06. 2014 ob 11:05
Ko smo se z mularijo sankali in sem prihajal domov z otrplimi prsti, ki so me v kuhinji neznosno skeleli, je bil sneg, kot spomini, še topel, ko pa sem se nekega majskega dne zbudil in je bujno zelenje obtežilo 20cm snega me je zazeblo strahospoštovanje, toda sonce je v enem dnevu stopilo neverjeten prizor...kot da so bile s plaščem ogrnjene sanje, privid.
Poslano:
23. 06. 2014 ob 11:44
Spremenjeno:
23. 06. 2014 ob 13:08
Svit, hvala za odziv.
Imaš prav, narava pogosto v nas zbuja strahospoštovanje. Lahko bi še večkrat, da bi bilo čimmanj "nemih polen".
"Ona ", "prava" v pesmi, je lahko ženska, prijateljica, ljubezen, in še marsikaj, seveda tudi zima.
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 23. 06. 2014 ob 00:13
- Prebrano 867 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 458.04
- Število ocen: 17