Otožen mak poveša glavo,

kaj le misli,

kaj on ve.

Vprašala bi sončnico zvedavo,

da mi ona to pove.

Pa se tihi mak oglasi,

da se to ne govori,

raje še naprej poveša,

dokler on ne oveni.

Pa ga gledam, občudujem,

mak se dvigati prične.

Pa še vedno gledam maka,

kako se trudi dvignit se,

ko se neko jutro tiho

ne prikaže pred očmi.

Bogi naš sklonjen makec

se razcvetel je v čudoviti cvet.

Rdeča lička