Otožen mak poveša glavo,
kaj le misli,
kaj on ve.
Vprašala bi sončnico zvedavo,
da mi ona to pove.
Pa se tihi mak oglasi,
da se to ne govori,
raje še naprej poveša,
dokler on ne oveni.
Pa ga gledam, občudujem,
mak se dvigati prične.
Pa še vedno gledam maka,
kako se trudi dvignit se,
ko se neko jutro tiho
ne prikaže pred očmi.
Bogi naš sklonjen makec
se razcvetel je v čudoviti cvet.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rdeča lička
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!