Obriši me spominov krutih,

grdih in pekočih ran.

Brazgotine so ostale

duša moja nikdar več ne bo enaka.

Ne vidim žarka več svetlobe,

pozitivnih ne plati.

Oh, le kaj postal sem?

sebi samemu se zdim ostuden.

gabi se mi vse na meni

vse v meni.

Kdaj sem bil nazadnje srečen?

Zunanjost moja je prevara

globoko v sebi bol trpim!

Po svobodi, po lepoti hrepenim.

Ne razumem več ničesar,

nikogar več ne prepoznam

duh pošasti sem

ujet v pasti tujega telesa

Vsak dan skrivoma si močim lica

po njih prelivajo se vroče solze

z menoj primerjana je starka lepotica.

se bo sploh kdaj končalo

nesrečno, osamljeno življenje?

smrt me mika,

po tišini se mi toži

po ljubezni in po sreči.

In nevem kaj je ljubiti

najbrž tega zmožen nisem.

še vedno v sanjah me preganja

iluzija pojma, ki ga ni

Črn tulipan