so črni bogovi

so črni bogovi

so beli robovi so rdeče sledi

so črni grobovi

so črni grobovi

krdelo mokrih psov se med drevesi spušča skozi park

     v iskanju hrane plešejo

ob kamniti poti nekaj trnja

     in kolo ob ograjo priklenjeno

sivina ribnika se pogreza

     pod zgrbančene vrbe

     na gladini tančice se trkajo koncentrični krogi

sredi pokošenega travnika brest

     lastna senca ga obkroži v sončnih dnevih

     oblaki pa so jo razgrnili vse do roba obzorja

na dotiku gozda se iz meglice krha vodnjak

     voda ujeta v dežju se dviga nad starimi kovanci

     ležečih v nedrih umazanega dna

na grmu ujeta polivinilasta vrečka

     jadra v vetru

     pod njo kaplje dežja zapirajo cvetove

     ko zašumijo preko obteženih listov.

potepuški psi izginejo

     verjetno so jih že polovili

     kot pred vsakim poletjem

     ali pa so sedaj v drugih mestih

     in jih ne prinašam s sabo z odprtimi očmi.

   zbežali so v neznano

     s sklonjeno glavo

     so sledili vodji krdela

     v neprestanem iskanju darov.

bogovi so jih zavrgli v življenje

     sedaj jih ljubijo.

kakor je bila beseda ki je bila življenju svetosti odvzeta da bi sledili enemu - vedno v drugem - imenu resnice razuzdane prevare

kakor je bila smrti da se je zapisalo vse v veliki pok in nihče ni več ničesar slišal v zapovedanem odmevu

kakor je bila sila ki vrača iz novega začetka v vse preračunano bežečo navznoter ko pada v žejo posvetitve za spoznanje

kakor je bilo pretočeno iz duše iz dotika v kri vse kar blodi po morjih kjer sledi vetrovom da se polasti telesa ko snubci kupujejo zven strun in besede polni prinašalka obličja teme.

tam padajo stene in telesa se dvigajo iz lakote in sledijo kakor črke v besedah dokler ne dosežejo roba dna

tam jadrajo da se v želje predajo in toliko sledi puščajo da postaja vse nerazpoznavno in toliko časa kličejo imena da se vklešejo v kamen

tam na čereh se šum pretvarja v metronom odštevanja življenja

poklanjajo in pojejo visoko pesem

igraje se ljubijo

ne segajo do dna

in prižgane sveče se použijejo

žen in otrok niso blagrovali ne iz telesa ne iz imena  

odnaša jih ko ležejo brez dotikov v udih in zamrznjeno svetlobo v pokritih očeh odmev navala krvi v tujih telesih neznanega jezika se dviga v obok

večnost na čereh na čereh razbitine.

June 16 1904

ko je Joyce pripeljal mrtvega Odiseja mrtvega zdaj še veliko novih krvavih nagnusnih let po tistih svojih padajočih prostaško ali gizdalinsko izglodanih smrdečih ulicah

čeprav je tudi za te moje izpraznjene poti vedel naključno vedno izgubljen prej kot jaz in jih še ni bilo kar je vse kar je pravzaprav poznal prepoznavati v trosih glamurja predrznosti stavkov in izgubil in prevaran objel izdan le s koščkom prevzetnost

še nezavedajočega grmečega za klanje prenovljenega razpolovljenega sveta malikov smrti ki se še in vedno znova v naši lakoti sebe valjajo po beznicah zaobljub nasute skopljene prihodnosti in se prostituirajo med roso v radostih kose z udarci odmeva

klepala z vsem kar pada v morske tokove ki pijejo odplake popolnoma v verujoče

usedline resnice spete s prilikami in s prevaro ogrinjala življenja premalo rdeče za cvetove preveč prostaške za otroške oči zaplojeno v prekletem pravljičnem svetu ki

ga vodijo rojstva za pogrebe v lovkah barantanja besed in preštevanja ter nezapisanega srda in uročenega prešuštva med stenami v vrtincih prahu ali

hladnega temno sivega pepela ker vse napisano je nerojeno in se pleni iz trohnenja

da voda gori v formulah in plameni ničesar ne kričijo vročica trese telo in je beseda stiha isto brezobličje privida ki ga ni potrebno zavreči če je bilo ničesar ni in bo negibno že tudi morda od 18. marca tistega istega leta rojstva v ekstazo smrti      

zbor dečkov     Penelopa     Itaka         roka moža čuti v zalivu

                        bogovi so jih zavrgli v življenje

zbor deklic       ali je Odisej čakal         kolikokrat se izliješ v mojem morju

                        sedaj jih ljubijo

acta est fabula plaudite

                       bile so gore

                        misli so višje

                        pesmi so jih dvigale nad jadrajočimi orli

                                   bogovi so

                        travniki so plesali

                        dotiki so slajši

                        iz njih ni bilo mogoče bežati

                                   bogovi so jih zavrgli

                        in bilo je morje

                        besede so neskončno širše

                        moje reke so jih napajale

                                   bogovi so jih zavrgli v življenje

                        dež je izmil

                        nebo in gore

                        gozdove in travnike

                        misli dotike besede

                        in napolnil reke

                        in morja s smrtjo

                                               sedaj jih ljubijo

torej takrat isti kot danes sva se izgubila v labirintu domov iztrganega pohlepa gnusa plenilca zapisov brez nanizanih dvigajočih vrtincev grobov v katerih so

svečeniki zaudarjali v potu poguma prepotenih teles ob ljubicah nimfah ki jih na begu pobirajo očetje že zjutraj sinovom za kruh v očesu slepca skritem zakotju

pohote izlivanja ob žarenja pogledov podedovane iz občestva strasti v sanjah

slinastih mrtvih ust ko žene rojevajo na plesišče narodov v svoji tišini prepogiba trepeta preko prehodov lakote da hčere v skrinje za doto zapirajo gnojne tkane povoje spoznanja vklenjene za oblaki med bogovi zapitimi iz poslednjega utripa žil s

kapljanjem preko sence človeka ko matere planejo z nohti vročično po licih žanjejo s slastjo ljubosumja nad krvjo snubcev in užitku iskanja še preden v obljubljenih vrtovih in nato vedno pred pregradami ob stegnih plesalk plenijo hlapcev strasti roke da so v omami prepeva v jezikih med platnice zabrisane beline v tista ogrinjala s

katerimi je bilo vse odloženo na pot na poti in se sestavlja stran s stranjo besede na

dvigajočih policah knjižnic blišča predaje minljivosti za v vsakdan da ga nisem poznal le kdo za tujimi zaprtimi vrati ga je le kdo ko je iz objemov trohnelo vse brez prevoda v nasončnostranskopredalpščino v noči tulečih iz volkov ujetih v krdelih

potepuških psov razen tistih nekaj nanizanih in nekaj več listov v katerih so se hranili

skrbno izbrani iz obrazov vezani malikovani valjali z okrutnostjo in z zmagovalci med Dublinom in Ljubljano in nazaj in mimobežnosti 16.06.2014 v neskončnost rastoči premici potokov mladega vina pohote brez verza od rok v zevajoča usta

klica da me je odvrglo daleč iz žrtvenika s kalno vodo demonske glasbe iz harf v

tolmune in glasov pojočih in zvonov in jat ptic in piščali jambora in maziljenja z lažjo podob na robovih lakote tuje sence smrti izmaličenih besed čez mlačnost teles za padec v slast dekleta na prsi in v strasti naplavljene med kozarci v privez ob

zapacanih listih ki pivnajo preden se prodajajo za poezijo v kateri eros čaka potrditve iz vpetosti iztrganega kaosa atomov vesolja ko se obesim s kravato ali na strganih strunah za izpito ponovno že celo življenje četrto vrstico ob vseh ki brezvoljno prižigajo svojo vedno poslednjo besedo v zasvojenosti iz zavoja odvrženega na

mizi postreženo iz molka da se potem deset sto deset na tisoče let odvisno

kako hitro šteješ tam kjer se napenja lok lune v lužah razbitih z boso nogo po vedno samotnih senčnih ulicah še vedno tam kjer je opomnik koraka mrliča pod katerim me pljuska nesnaga ujeta med srebrnimi žarki strupa s tal od zgoraj iz drobovja in v

minevanja da se umikam čez večnost zidov kjer pritisnjen v nagonu pred staro

bukvarno ob izložbi v meglicah drsečih skozi telesa premišljujem da bi odrinil prelepljena vrata razbil ogledala in pogledal če je Odisej že prišel.

Milan Žniderič - Jošt Š.