ne vem kdaj sem umrla
morda ko sem polila mleko
svojih prsi
med plazenjem do oltarja
kjer si molil k drugemu hudiču
kot jaz

ali ko sem zvezanih nog
zakoračila v tvojo dlan
in si govoril
skoči mlada pomlad skoči
in sem s čevlji
v katerih si čepel
kot zajec na preži
zaveslala po zraku
ki se je dotikal besed
in mene globoko na tleh

morda pa sem umrla
ko je dan dokončno pojedel noč
in sem večno budna
brez vek in rdečila
tavala mimo izginulih postelj
in postaj
in papirnatega letala v laseh
in slona ki mi je posodil ime
in obročka ki se je odplazil
v špranjo pozabe

dokončno mrtva sedim
na dnu vodnjaka
s pšenico
ki raste iz mojih zenic
v pesti

Vesna Šare