Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.
nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine
Lep haibun! Haiku na zaključku proznemu delu doda zgodbo, lahko pa bi bil tudi čisto neodvisen in samostojno postavljen. Kakor se od njega tudi pričakuje!
LP, Lidija
Hvala, Lidija :)
za dober komentar in za črtici.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!