Objemam zadnje vdihe

pomladi,

ki v plasteh valovijo

in tonejo

proti sončevemu obratu.

Skozi odmerjene rezine

uhaja izdih

in spletam ga

v šopek,

ki le še bledikavo sveti.

Morali bova zaspati,

da se ponovno prebudiva.

V razkošje

z enim samim imenom,

ki ga opevajo ptice,

ko se s peresom

dotikajo beline.

Med neraziskanimi

veličinami

si še vedno

tista,

ki odpira pogled

in vrača življenje.

Martina Pavlin-Essentia