Plujem po pohotnih prostranstvih pločnikov

in vdihujem kipeče valove testosterona.

In lepim svoje oči

in lepim svoje dlani

in lepim svoja usta

na neobljudene neznance.

Na njihove goščave in goličave,

na njihove okrogline in doline,

na njihove vrhove in vršiče

in oni se le skrivnostno smehljajo

in mirno jadrajo mimo.

In se znova rodim v tvoj zaliv

kot satir, ves razžarjen in razžejan.

In me vprašaš:

So te preganjali zamorski faloti

z zastrašujočimi fagoti?

In ti odvrnem:

Neee, neee, še mulata ni bilooo.

In te osmukam do golega.

Marko Skok - Mezopotamsky