Točno tolčem ure,

da mi ne ubežijo.

Ko molčim,

se zbirajo odprti kljuni,

razfrčijo, vabljeni k pridigam.

Za praznike na kratko poskakujem,

kot klopotec, kjer zorijo vina,

ob času črnih konj
v dolgih nihanjih pospremim

žalost na turoben ples.

A včasih me v mirovanju
od zgoraj prav rahlo zaniha piš,
drhtenje patine rojeva nove slike,

in pojem drugo pesem

da jo vsadim dragim v uho,

v njej videti je kratke steze,

grmovje polno čudežev.

Visim naprej, zvon,

rad bi zazibal veter v burjo,

odpihne naj kazalce z ur ljudi.

pi - irena p.