Menda sem od matere podedovala žalosten pogled,

v sredici je venela in kazala navzven usedlino,

meni le veke visijo kot obrnjen nasmeh,

tudi, ko lovim veselje za rob krila,

darovano v zibel že ob rojstvu,

raztroseno v svet.

Morda zato otožnost v ozki reži

seva izmed zlomljenih trepalnic

in so materini geni, kakor moji,

bili veseljaki,

dokler se ni ukrivil hrbet v obok,

povlekel vse s seboj

s prepolnim obešalnikom vsakodnevja,

da kdaj pa kdaj

razmaknem vse navešeno

in se nasmehnem

s presušeno solzno žlezo.

pi - irena p.