
Na podstrešju domače hiše,
v stari, zaprašeni skrinji
samujejo družinske slike.
Obledele od dolgega ležanja
so izgubile svoj sijaj.
Mlad poročni par in natrgani robovi.
S pogledi sta objeta.
V očeh je skrita sreča.
Oče moj in moja mati.
A v mojem grlu kepa,
v moji glavi pa spomin.
Grenak priokus krutega življenja
in premalo užite sreče.
Premalo smo srečni takrat, ko bi to morali biti,in preveč žalostni, ko se tega zavedamo...
Zato...vsaka slika je opomin, da zamujamo ko spimo z odprtimi očmi...
In ko bodo ostale le še slike..bo ta občutek še močnejši.
Všeč mi je ta pesem, se me je dotaknila,
Hvala zanjo,
lp, Barby
Hvala za prijazne besede!
Prisrčen pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: nena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!