Jutranja rosa potrkava na liste,
budi se ponošen vsakdan,
zaloti te pajek kamnitih soban.
Vsrkavaš popačen dan,
na okrogli steni iščeš kot svojih sanj,
bledica obraza išče lesk v očeh,
noč je bila prekratka, polna sten.
Iščeš se v dolžini koraka,
ko srkaš svoj črni eliksir,
ne vidiš izhoda, slutiš nemir.
Ostala je obveza v tvojih sledeh
kot črna senca kljuva srce,
premehko, da pozabilo bi gorje,
ki lepijo spomine minulih let.
Prisluhneš tišini in že si ujet,
le šelest vetra ti prinese
petje ptic in krošnje dreves ožive.

nena