Najprej sem se poigravala z mislijo:

Zaprt oklepaj

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš ji v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

kuhaš samo zase

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Potem sem se odločila za krajšo varianto. Mislim, da je občutno boljša.

Lp, Lea

Sicer nisem strokovnjak, a mi je krajša oblika ljubša, naslov  je kot odkrit pokrov za vse pod njim, ter spušča bolečino iz lonca z jasno odločitvijo (ali kujanjem :) )

Lp

Pi

Pi, hvala za mnenje :) 

Vesela sem ga. 

Trenutni naslov res veliko pove.

Tudi meni je ljubša krajša, objavljena varianta. 

Lp, Lea

Zdravo, Lea.

Ja, meni se tudi zdi boljša tako.

Ker naslov kratkomalo spelje na pot, kjer misliš, da je ženska samovšečna. Ker kuha samo zase.

A tekom pesmi uvidim, da Kuha v sebi, pogorišča, bolečine, in bogve kaj vse še zraven. Zaradi nekoga tretjega ali zaradi situacije same. Koliko je takšnih žensk, ki zaradi strahu pred viharjem pozabijo sebe in ostajajo sredi ničesar. Ja, sama si kuham svoje življenje ...

Dobra pesem, Lea!

lp T.

Tea, hvala za mnenje ... vesela sem ga in vesela sem tvoje pohvale. Predvsem mi veliko pomeni potrditev, da sem se pravilno odločila, dodelala pesem. 

Res je, koliko je takšnih žensk in koliko je strahov in drugih vzrokov, da do takega "kuhanja" pride.

Velika hvala za napisano, Tea!

Lp, Lea

Lea, super si razvila čut za dodelovanje, za iskanje in raziskovanje besedja.

Da Vinci bi rekel, da je radovednost med prvimi na njegovem spisku o ustvarjalnosti. Brez nje smo bosi. :)

Ostanimo radovedni! :)

Ja, kuhanja zamer, pogrevanja težav, nezadovoljstev, preteklosti ... Ljubezen gre skozi želodec. Ne smemo prezreti kuhanja. :)

lp, T.

Hvala!

Res sem radovedne sorte, saj me vsaj malo poznaš. Ko pišem vedno znova razmišljam, kje je še ena od večplastnosti, nikoli nisem zadovoljna z enim samim vpogledom. Seveda ne samo pri pisanju, tudi pri branju drugih avtorjev, se sprašujem: Kaj še lahko razberem iz zapisanega?

Res je pomembno, da ostanemo radovedni! :)

Lp, Lea

Še enkrat hvala, tokrat za črtice! :)

Lp, Lea

Ja, Lea. In to je proces, ki traja. Včasih več, včasih manj časa. :)

In tudi ko smo naredili maksimum v danem trenutku (ki se ga zavedamo), hkrati vemo, da to še ni ta popolnost, ki bi jo radi dosegli, če popolnost sploh je. :) Potem je pa treba stvari samo še spustiti v pravem trenutku, da lahko poletijo. :)

Super si! :)

Vse dobro, T.

Ja, Tea, vsaj pri meni je dolgo trajalo ... zdaj sicer vem, kaj je boljše, a sem še zelo daleč od popolnosti, ki je morda niti ni. :) Saj veš, kako pravijo, nikoli ni, nekaj, tako dobro, da ne bi bilo lahko še boljše. :)

Zaenkrat sem zadovoljna, ker vem v katero smer moram, na tej poti je še veliko učenja in upam, da ga vsaj še nekaj osvojim. :)

Hvala!

In vse dobro tudi tebi!

Lea