Tajkun, kaj mu mar, za znoj krvavi,

ki ga delavec za bedno mezdo lije,

za sindikatom vlada več se mu v bran ne stavi;

končano upanje je marsiktero,

ubupa reka v Kranji Korotani

prelita gorja, napolnila bi jezero.

Na cesti so v obupu pokončani,

trum srčnih delavcev in njih družine,

od pravne države goljufani.

Zdaj dela najšibkejši med občani

ostareli, taki, ki komaj še stojijo,

za tiste, ki mislijo, da so od Boga poslani.

Bojuje se ponižan v državi

za košček kruha, za družino,

a na cesto zdaj lahko ga vsak postavi.

V vseh večjih krajih vidiš razvalino,

tovarne, ki so delavce hranile,

v njih vidiš nekdanjo delavsko lastnino.

Devet jih pride na enega, ki sploh še dela,

in sproti pišejo zakone take,

da sami nikoli ne ostanejo brez jela.

Visoke odre si oblast postavlja,

nabija davke in pravice seka,

odvzema upe, ki vredni so človeka.

Delodajalec plače več ti ne izstavi,

spoznavajo trume delavnega ljudstva,

zakonodaja se jim več v bran ne stavi.

Ko s svojimi žulji služijo za tujo lastnino,

da bi nahranil lačna usta,

a v resnici za tajkunsko veličino.

Saj delavec še pomni zgodovino,

ko z delom se je dalo preživeti,

socialno varnost, zdravo domovino.

Iz človeka so naredili razvalino,

ki ponižan gre na Karitas,

veličina pa ropa državno lastnino.

Z zakoni jim država še pomaga

delavno ljudstvo pa z lažmi hrani

upajoč, da še pred penzijo omaga.

Gradove enim drugim ne kozarca mleka,

ko človek izkorišča že človeka - brata

kako strašna požrešnost je človeka.

Od lakote pokleka le uboga raja

in socialna država dopušča krivice,

ni plače več le delo ji ostaja.

Je na minimalcu jih že več od polovice

in vi, ki smo vas volili

krivi ste za vse krivice.

Lahko je pametovati v sobi konferenčni

da delavec gara premalo,

da z delom nismo konkurenčni.

Poslušati nebuloze dragega Svetlika,

da s tristo evri da se preživeti,

saj se ga stiska človeška še ne dotika.

Ker proračun mu več za mobi daje,

kot mesečni dohodek je njegove raje,

kje so tu človekove pravice?

Človek več ni njihovo poslanstvo

denar postal je Bog resnice

in vaš malik je tržno gospodarstvo.

Pod njegovo parolo izvajate še več krivice,

njim ki so izgoreli za obljube lažne.

Kdo kriv bridkosti je velike

Naj pokaže svoje bled(n)o lice.

rima