Pelin postal si,
ki bil si mi sonce.
Pekoča izguba srce mi obliva
nič smeha, radosti le grenka sivina.
O bog zakaj si mi dal ga spoznati,
Zakaj toliko lepih trenutkov obrati?
Kaj naj z njimi mi je storiti?
Grenko spoznanje vedno znova buditi.
Sem smela ljubiti ga,
njega, ki noče,
da vse je ubrano,
kot svetu se hoče.
Vse prazno je kamor se vzrem.
Nikjer ga ni,
le v mojem srcu še tli,
hudo tli in me bremeni.
Pomagaj mi ti tam gori,
ki uravnavaš vse po svoji presoji,
da pozabilti bi zmogla njega,
ki še vedno srce mi ogreva
vsak novi dan v črnino odeva.
Roke bi k njemu sklonila
ga objela in poljubila.
A vem, da je vse zlagano,
kar zdi se še včeraj prostrano
polje s cvetjem posuto,
zdaj je z gramozom zasuto.
Ptice nič več ne pojo
le vrane krakajo.
In netopir sredi noči me obišče
skeleče spoznanje vtisne.
nikoli več ne bom ga objela
med nama je stena, le stena.

vanda andolšek