Zemlja ječi ob premikih
tektonskih plasti,
trese, rahlja, grmi v prepad,
vleče za sabo ves živi svet.
Po nebu se podijo zlovešči oblaki,
dovolj jim je smeti,
z ledeno mrežo širijo področje,
z vetrom se spustijo v dir.
Vetrovi razbesneli žugajo s pestmi,
vse bolj so divji, brusijo smeri.
Morje joče in ječi,
v drobovju nosi zveri,
izbruhati jih ne more,
bljuva le peno visokih valov.
Joka mogočno gorovje,
krvave solze toči na plan,
z vrelimi jeziki pleni ravan.

nena