Pretepli so te,

obrcali so te

v ledenici

novembrske noči,

obrcali so te

do smrti.

Nihče ni nič videl,

nihče ni nič slišal.

Našli so te zarana,

na drevesu si ves bel

visel kot Kristus,

četudi nisi dopolnil

njegovih let.

Zasuli so te

z belimi solzami,

zasuli so te

z belim cvetjem,

ko si poslednjič

odhajal od doma.

Ob tebi so drgetala

telesa deklet

v belih oblekah,

pod tabo so drgetala

ramena fantov

belih obrazov,

za tabo je drgetala

dolga procesija

v črni tišini.

Vas se je zavila

v tišino sumničenj.

Družina se je zavila

v tišino bolečine.

Nihče ni nikoli

prišel resnici do dna.

Nikoli več nisem

prejel čokolade

iz tvojih toplih dlani, 

ki jih je brezčutna noč

zavila v led in praznino,

moj večnomladi stric.

Marko Skok - Mezopotamsky