Ustnice povešene v porog,
pogled togo štrli v ljudi
( pustila jo je očetu, pijancu)
Vsaka beseda žali krepost,
nohti ječijo pogrizeni, spraskali so strpnost
(bila je popolna hči, polna modric)
Če s kamnom zadene mačko, si da točko,
ptiči mu odpojejo z zlomljenimi kljuni zadnji napev
(na hrbtu vtisnjena pesem preozkega pasu)
Cvetice odtrganih pecljev in zmečkanih listov
drobi po poti, kjer stopa na vsakogar
(ne spominja se košare na pragu sirotnišnice)
Pritegne si kravato, sede v limuzino,
obrne od dolžnika, z glavo
namigne njemu iz tretje kitice
(mati mu je kupovala vse, oče je tekmoval z njo)
Bel prah ponuja otrokom v šoli,
da jim bo bolje šlo vse, pove zaupljivo
(stari se je obesil na dolgove in stara hira od pomankanja)
Udarja otroka, topo pada dlan
in prsti vlečejo lase
(zapustil jo je, odplaknil z drugo, kakor nesnago)
Majhne oči se zapro,
umiva jih potok nemoči,
ve zakaj mamica joče vsako noč,
on ne bo nikoli ljubil!
strašna resnična lepa spominja me na skok s sedmega nad..
Čeprav je vse kar opisuješ trpko, težavno, mračno, brezizhodno si z naslovom dosegla izvrsten kontrapunkt,
čestitke
hvala za odziv Li, Levček in Svit
V to pesem sem se dala vpeti.
Da je nihče ne bi potreboval nikoli res živeti.
A jo, a jo....
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!