Potrkavanje
Na lesen stol
odložiš svoje težko telo.
Negiben si,
le orokavičena desnica
enakomerno niha.
Pregiba se v komolcu
in spremlja
plahe poglede.
Ne govoriš.
Na trenutke le odkimaš
z glavo,
ko te mazilimo z vprašanji.
Letos si izbral
neprimerno boljši čas.
Lahko te zagrebemo globlje
v prst.
Brez cvetja in sveč,
brez pozdrava
se razkropimo
kot sestradani psi.
V tistem trenutku
nepričakovano
snameš rokavico,
čeprav imaš rad usnje
in vonj po živalih.
Snameš jo le zato,
da lahko slišimo zvok,
ko s členki vnovič
potrkavaš po lesu
in nas kličeš.
Tale pesem je pa naredila name zelo močan vtis. Kljub temu, da se sprašujem, kdo je ta mrtvec, vem, da to ni pomembno. Dovolj je, da nas spet kliče.
Temna pesem, najprej prikrito, nekako nežno obetajoča na začetku in odločno očitajoča v zaključku!
Lp, lidija
Lidija, hvala za odličen komentar. Prav to sem s pesmijo želela doseči-miren, nežen začetek, potem pa nepredviden preobrat.
Hvala za podčrtanko!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 27. 05. 2014 ob 09:38
- Prebrano 950 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 845.5
- Število ocen: 22