Senca večera polzi po vratu.
Sled zvezdnega prahu spaja poti,
ko se v ognju strasti ledenik topi
in zaliva ustnice, suhe od želje.
Nežen pajčolan svetlih las,
utripa na prsih pomladnih trav.
Zemlja drhti.
Veke ji lepijo modri oblaki v svoji
koprenasti preobleki globokih vzdihljajev
in toplih dotikov pomladnega vetra.
Daleč je jutro, ko se sence izgubijo,
čas, ko se zvezde s soncem poljubijo
in zalepijo korak spomina v jutranjo roso.

nena