Redkokdo pride

na drugo stran,

ker ta most

je krhek,

vsaka stopinja

ga še bolj raztegne

in natrgan je

iz obeh strani,

ko pridem na sredino

in brv postane nemirna,

reka pod menoj

pa kot bi brenčala,

v pretoku vrtincev

ob velikih skalah,

ki gledajo ven kot noži

nabrušeni in trdni.

Majavi most

ne rešuje

pred strahom,

sam je le za tiste,

ki jih nikoli ni strah,

niti lasten padec ne.

Znašla sem se proti koncu

in namučila sem se stopati

po vsaki drugi nesigurni

stopnici, ki gleda

v lasten padec nemoči.

Morda zato

nikoli več

ne grem nazaj.

IŽ-lev