Od tvojega pogleda veje piš,
pod oksidirano skorjo vzvalovi,
tresljaji potujejo,
elektron poda roko drugemu,
postanem skupek drgetanja,
vržena v neurje,
do takrat, ko se globina umiri,
šine zadnja strela,
površina nariše nasmeh,
vzdrhtiš še zadnjič,
grmenje se potiho oddaljuje,
rjast prah seda nazaj.
Nocoj ne bova več
namagnetila starega železa.
Morda izgleda korodiranje res kot izguba in propad, toda materia je neuničljiva, če že, se le spremeni v silno energijo.
Lep pozdrav
Dimitrij
Poslano:
24. 05. 2014 ob 13:55
Spremenjeno:
24. 05. 2014 ob 15:41
Res je, Dimitrij, o zakonih fizike ni razpravljati :), čeprav atom ni več najmanjši delec materije, za kar je veljal včasih. Prihajajo fotoni, upam, da z njimi več svetlobe :) :)
Pesem sama pa ne govori o ničemer drugem kot o ''mojem'' ali ''najinem'' ljubljenu v ''jeseni'', o magnetizmu med nama ali pritegovanju, ki je besedi magnetizem sopomenka, a v tem primeru lahko pomeni tudi pritegovanje ''pasu'' :) :), ker z leti ni več tolikšne potrebe po ''hrani''. :)
Bralec lahko naredi svojo pesem iz vsake pesmi.
Lep dan :)
Poslano:
25. 05. 2014 ob 00:11
Spremenjeno:
25. 05. 2014 ob 07:03
Prav to sem v prispodobi mislil, kot vzpodbudo, da se tudi v "odmrlem oksidu" še vedno nahaja vsa snov in velik potencial energije. Po znameniti Einstainovi zvezi tudi fotoni, torej svetloba. Zgrabi jo!
Vse dobro in lep pozdrav
Dimitrij
Dimitrij, vglavnem hlastam po njej :) a so dnevi, ko me pušča v senci :)
Kar se tiče energije......ja, človek se potolaži z vero ali pa z neuničljivo energijo :) :) ;)
Lepo volilsko nedeljo! Pa zakmašni gvant ne pozabi :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!