Ta ironična časovnost, ki ji pravimo resničnost
Vsak ima en svoj jebeni cinizem
znotraj katerega se počuti svobodnega.
In iluzijo o tem, kako se je treba infiltrirati v
določene institucije, da ga našim
otrokom ne bo treba drkat in vlečt za
račun za elektriko.
Evo Irvine, tu si. Ne misli, da si zatonil v pozabo.
Zadnje čase je težko delati umetnost,
zato jebemo teorijo - ki je tipičen primer
ljubimca med dvema resnima partnerjema.
Gayath, nekega pesnika v Damasku je požrl volk, a čez čas tudi
sam poginili, zaradi prevelike koncetracije nečesa.
Brezpomensko se zdi brati o likvidacijskih enotah partizanov in
postfordizmu.
Katerga japonskega pisatelja so že zastrupili?
Veš, preklemano žalostno je, da za preživetje še vedno
pijemo s steklenic na katerih piše: PAZI STRUP.
Angažirana in razgaljujoča pesem o družbeni razpadlosti. Nekaj vprašanj:
In iluzijo o tem, kako je treba infiltrirati - morda se je treba infiltirati v ...?
(Si mislila Johna Irvinga, uh, Garpov svet je izjemno branje!)
morda bi bilo zanimivo (in bolj ironično) prebrati zaradi prevelike koncentracije česa je umrl tisti volk.
Se bom še vrnila, lp,
Ana
Jojojoj prejoj.
Sem popravila ja. -se infiltriramo v institucijo ja.
Mislila pa sem tudi na Irvina Welsha. Sem ravno med prebiranjem njegove bibliografije.
Pri volku gre pa za pesnika Gayatha Almadhouna, ki sem ga spoznala na dnevih vina in poezije, kjer delam vsako leto. Je sam pustil odprto - vsakdo ima nečesa preveč, kar ubija na koncu, samo ne nujno nas samih.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Človeška Lučka
- 23. 05. 2014 ob 16:19
- Prebrano 709 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 143.3
- Število ocen: 4