Skozi čas
Mehko vstopaš
v skalne razpoke.
Izpiraš zareze
in treš njihove
lupinaste misli.
Z dolgimi prsti objemaš
izgubljene obraze
in jim daješ imena.
Daješ jim pogled
in zajemaš zrak,
zanje,
ki so pozabili dihati.
Daješ jim svoje
nežne gibe,
dlani in ramena.
Ne govoriš,
le dotikaš se njihovih
bledih lic
in jim vračaš spomine.
Dovoliš jim živeti
v pesmih,
ki si jih zapisala,
ko si mislila nanje.
Daješ jim
in daješ
in nihče te nikoli ne vpraša-
Si srečna?
Izzveni mehko, nežno in nostalgično, zazdi se, kot bi spomini postali resničnejši od ostrih skal. Lirična in ponotranjena pesem in tisto končno (tako zelo znano) vprašanje pravzaprav ne deluje klišejsko. Čestitke,
Ana
Hvala Ana za čuteč komentar in podčrtanko!
lp, Essentia
Odlična!
Naravnost čudovita!
Pesem me je posrkala in zlila sem se z njo in videla sem se- tam sem bila in na koncu sem se vprašala: ali sem srečna?
Res krasna.
Čestitke!
Neni
Neni, hvala!
Počaščena sem.
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 23. 05. 2014 ob 14:42
- Prebrano 1048 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 723.77
- Število ocen: 21