Sedanjost ti polzi skozi prste,
Spotikaš se ob kamenje
po sluzasti poti spominov,
vračaš se v iluzornost preteklosti.
Obstaja sonce, tu in tam,
sprehajaš se v meglenem pršenju dežja,
na veke ti pade kaplja,
jezik obstane med zobmi na peni sline.
Ne najdeš vmesne poti,
kot brezdomec se potikaš v vse smeri,
begaš misli in svoja potovanja,
v ta svet laži, v prazna verovanja.
V sanje spletaš svoje trdo življenje,
kot konjska griva plapolajoča ob diru,
razsuta in trdoživa na dolgem,
mogočnem vratu.
Vrni se v sedanjost resnice,
pozabi preteklost, ta kamen spotike
šah-mat pozicija ni zate,
odpri vrata za nek novi pogled.

nena