Spisali so že dve, če se ne motim,

a časi davni danes so za nami.

Sedaj smo v zbrki, dreku, čisto sami,

noben koritnik z nami ni na poti,

ki pelje le navzdol, tja v Nič, še niže.

Tadesne omejena baza voli,

ki ne priznava prava, ampak moli,

da kralju prestol pride bliže.

Talevi pač že dolgo niso levi,

navadna neoliberalna klapa,

ki mar ji ni za folk - vseeno lapa,

kako pod njimi super bo že drevi ...

Tanovi grejo prav po isti poti,

edini cilj je biti v parlamentu,

(morda je pozitiva v fundametu

prisotna še ... A le za sproti!)

In vsi, ki v Bruselj šli bi radi,

bežijo iz slovenske histerije,

iz dna, sveta kvazidemokracije

na kup, vsi k suženjski paradi.

...

Jaz pa ... in vsi ljudje iz Kure -

spreglejmo: maj je, ulica nas kliče!

Še čas je, ne čakajmo pozne ure.

Ta že na nas preži in z njo vsa beda,

ki se zalegla je v podkožje duše

vseh nas ... K dejanjem! Ni dovolj beseda!

Lidija Brezavšček - kočijaž