Pračlovek,
odpri vhod svoje jame
in povohaj zimo,
povohaj ledeno dobo.
Začuti ledene vetrove destrukcije,
v svoji umazani grivi.
Zlezi ven,
pračlovek.
Stopi v sivi sneg.
Hladni sivi sneg čustev.
Hladni sivi sneg kritičnosti.
Hladni sivi sneg pameti.
Skloni se,
pračlovek.
Potipaj pepel,
pračlovek.
Pepel prepričanj.
Pepel vrednot.
Pepel eksistence.
Pepel življenja.
Naredi kepo,
pračlovek
in jo zalučaj.
Zalučaj jo v brata.
Zalučaj jo v sestro.
Zalučaj jo v odrešitev.
Pojej kepo.
Nasmehni se,
pračlovek.
Nasmehni se,
kajti postal boš človek.
Nasmehni se,
kajti prišla bo pomlad spoznanja.
Pračlovek
je izumil centralno kurjavo.
V temni jami je naenkrat bolj toplo.
Še bo kuril kosti.
Še po proizvajal pepel.
Sivi sneg se ne stopi
zunaj jame.
Človek ostaja jamski človek.
Všeč mi je ritem, repeticije v pesmi, naraščanje, ki pa me ob koncu nekoliko razočara. Iz vabil pračloveku povohaj, odpri, stopi, naj se prikaže iz svoje jame, preide na konkretno reč - centralna kurjava ... mislim, da bi bolje delovalo, če bi na koncu človek res vse to storil (pomlad spoznanja) in ostal jamski človek.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Mah, pesmi napišem po trenutnem občutku in ko so končane ne maram popravljati, sploh če so nekoliko starejše.
Sicer pa hvala za mnenje. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Transhumanist
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!