Ko bo dan ženitev

bova šla gledati,

kako je potrebno

biti oblečen,

tudi to,

da moraš reči da,

da ne smeš mencati

in dobiti dvome

ravno pred matičarjem.

Ogledala si bova nevesto,

vso nedolžno in v belem,

četudi ima zaobljen trebušček

in nekoga nosi,

živega tudi na poroki.

A paše ji bela,

je kakor oblečen angel,

ki deli srečo

s svojo ljubeznijo

odkrito prizna,

da ljubi

za večno.

Praviš mi,

da je lepo

in pokimam,

le kdo si ne bi želel

tolikšnje sreče.

Le čas bo pokazal,

če je mislila resno

in ženin s kravato

kakor lastnik

njenega telesa

jo drži objeto

in jo stiska

k svojem srcu.

Ko bi le trajalo.

Do konca diha.

In kmalu bodo trije.

IŽ-lev