Noč

utiša glasove,

zapira oči

in krajša jezike.

Stare tete še spijo

in dvorišče je,

kot da v tej hiši

ne bi živel nihče.

Samo  mesec

s srebrnimi zvezdami

tiho gleda

in strpno molči.

Kaj bi človek dal,

da bi takšna tišina

bila tudi podnevi.

A zjutraj glasni pozdravi,

hihitanje brez pravega vica,

stikanje glav,

ko grem mimo

in dvoumne  besede,

ko vračam žogico nazaj

v tista ušesa,

ki imajo predolgi jezik.

Poskušam hrabro iti mimo

kot da sploh ni nikogar,

a to ni mogoče.

Ker slišim.

IŽ-lev