Čez travnik , čez gaj ob reki,

v oboku zelenih krošenj drevoreda  stopam,

piš vetra mi boža obraz,

se sklanjajo vrbe in sklanjam se jaz.

Boli!  Pa ne vem kaj,

kosti al meso, al  duša je to?

Prideš neslišno čez gozdno pot,

kakor že neštetokrat, čudno res čudno.

Danes veš,se nisem umila,

da ne bi tvojih rok s sebe izmila.

V majskem soncu sem se

v neskončni sinjini tvojih oči utopila.

Na čelu me žge žig tvojih ust,

tvoj dotik na dlani kot vrelec  napaja,

vse vre , brbota, v nederjih plapola,

iz  nedrca skočila je dojka.

lin