Všeč mi je ta natančna anatomija praznine. Morda bi jo samo malo sčistila, kaj praviš?

napolnjena s tišino

do roba

glasba izumrlega orkestra

je nema

besede molčijo

klici molčijo

vprašanja molčijo

praznina

je sama

odmeva

med pogledi na lastno nedorečenost

obstaja kot

resničen zapis izmišljenega sveta

v resnični knjigi izmišljenih zgodb

priložnosti molčijo

prihodnost se odvija

nehote

naključja se so sama

zadevajo drugo ob drugoega

molče se odbijajo v dogodke

praznina pa

tako polna same sebe

ne čuti potrebe po izpolnitvi

praznina

vedno popolna

ne čuti potrebe po hitrosti

vrtenje iskanja je

ustavljeno

praznina

se je zažrla v danes

v jutri

v jedro volje

zopet najti svoj smeh (ali pa kako drugače povedano)

ja, se strinjam.

in razmišljam o zadnji vrstici, ki je bistvena, pesmi ne bi kar z "voljo" pustil viseti nekje v zraku.

... še razmišljam ...