Dimenzije u dimenzijijama sa okvirom tišine sa kojega kaplje otužni idealizam. Hvala Bogu, da pjesma raskrije i prizemlji visokoleteča opravdanja. Idem napraviti nešto konkretno i dobro (skuhati ručak) i komu se nasmiješiti. Možda odna smognem hrabrosti za teži korak.

Jure, ne najdem pravega superlativa za tvojo pesem. Zmanjkal mi je pridedvnik za super.

lp        Ida Oz

in je kar v redu da lativi niso pomembni :)

Hvala Ida za obpis tega kar mi je steklo, povsem nemočen sem iskal zaključek, ki to dejan sko ni. To je skoraj pesem brez vhoda ;)

Našla si besede, ki še meni približujejo tisto česar se nisem uspel dodakniti, saj je stalo preodaljeno. zanimivo, da človek najde imena stvarem, ki jih ni nikdar videl. oddaljenost :) ki je doma v središču, očitno.

Puno sunčavih riječi i tebi i tvojim pesmama, , hvala.

Morda gre res za zletno površino, eno zaplato nekje, bogu za nogu :)

lp

vir (vode :) http://jungcurrents.com/jung-emotions-images-art-therapy/

:)

Če je slika samosvoja, govori nam svojo zgodbo, če pa je zgolj del filma, pa najbrž zbudi radovednost do zgodbe (lahko, da je izstrgana iz konteksta in zato zavajajoča). Vprašanje je zato, ali vemo kaj vidimo: fotorafijo ali del filma. Če je ena emocija tako močna, da preglasi vse ostale, ima svojo dokaj jasno zgodbo, če pa se več različnih emocij zlije v kakofonijo, ki pripelje do zmedenosti (vsaj za hip, če že ne preraste v stanje), je vprašanje ali gre za emocijo ali za diagnozo stanja. V tem pogledu se mi zdi Jungova „definicija“ kot odpirač za konzerve s katerim bi morala odpreti parni lonec.

lp

Kakšen je odnos med željami, hotenji in (deževnim) svetom, v katerega vstajamo vsako jutro, včasih tudi težko. Kaj daje občutek gotovosti? V pesmi je izpostavljeno golo stanje duha, ki se prenaša v jutranje telo. Trenutek, čas za tih razmislek o tem, kako boš vstal. Na levo ali desno. Bogu za nogo. Na obe, kot letalci?

Čestitam,

Jupiter!

Slika je samosvoja, in povsem nenamensko stoji za pesmijo. Besede se niso iskale iz te ... Dodal sem jo zaradi zapisa, ki stoji poleg. Je zanimiv iztek misli, ki osredinijo vsakokraten občutek zavesti in dolžnosti, če ju seveda znamo upoštevati.

Glede na zavajajoč moment, ki si ga povsem dobro opredmetila, pa mislim, da smo vse bližje tudi ostalim, da ne rečem uredniškim poskusom; pesem podkrepiti z nekimi mislimi, pač. izjeme so zakon :)))

Pesem je slika sveta, zato je vsak dodatek, le dodatek in skoraj ne morem jemati pesmi resno, če ne zna stati sama, tako, da v sebi nosi tudi jezik. Pomislimo, da pesem pošiljamo trans- in intragalaktično - mar res človeško udobje poetične samoumevnosti lahko predstavlja resen orientir, ali pa vsaj signal, ki bi ga znali razvozlati, ko bi bilo vesolje povsem drugačno. Zaverovanost v neizpodbitnost pesnikove besede (moram omeniti divjake, ali prostodušneže; ki metaforo uporabljajo kot napol dojeto polje delovanja v mentalnem subjektu pesmi, tako, da nam pesem na koncu ponuja le polizdelke poskusov samoterapij, ki pa ne stojijo ne tej liniji delovanja resnice - / saj bi ta pozicija že kazala jezik v svoji nujni vlogi sledenja posluhu biti /, pač pa se kažejo kot razvit in zrel pesniški jezik, bla, blabla, povsem brez ozira, do kulture jezika - skoraj ugrabljen jezik znajo pesniki voditi kot svoj manifest obstajanja, tudi prav, nekateri pa repo sadijo v krožne gredice ...) ... to je le podij človeštva, tudi jezik človek lahko oskruni. Z navidezno finostjo.

Pesem je napisana in prihodnost ne more biti ista preteklost, zato so mi tudi smešni tisti, ki svoje pesmi vozijo po turnejah, kot da jim čas svežine določa le prisotnost izbuljenih ušes.

Poezija je življenje, ki zamuja.

Človek ima oči v liniji, ki glavo razpolavlja,

Gobec je spodaj, kar je logično.

Kaj je zgoraj?

Lasje, seveda.

Rastafari ni gibanje in zgibanje papirčkov v tubice za bistroumne, pač pa telekineza zavesti in preporod misli, uglaševanje na širše kozmične sisteme.

Pesnik, ker ne zmorem v toku življenja iskati biti besed in z njimi gradit sveta. Novo polje, nov svet potrebujem, svoj čas, izven življenja ... Poezija je izraz nemoči družbe. In hkrati dokaz, da z jezikom naredimo največ ? :)))

hahaha,

imel je tako težko čelo, da je od njega letela samo senca :)

dan pa se je vrtel za vse

:)

:) srebrn jupi! :)))

Hvala za besede, ki podobno kot Idine, lahkotno stojijo čez nedosegljivo celoto pesmi, kot okoliščine, prostora.

Lep pozdrav in še pomežik iz srca

Pa ne da bi bila iztočnica nove misli, zgolj kot asociacija v obliki retoričnih vprašanj:

1. Ko si je Van Gogh odrezal uhelj in ko mu ga je vsemogočni (tam nekje v vesolju) nazaj prišil, ali se je Van Gogh zmenil za mišljenje večine?

2. Ali si je uho nazaj odrezal?

A neda, da kdaj moramo biti pogumni in lahko vprašamo tudi takrat, ko nič ne vprašamo, pa tudi napišemo kakšno oslarijo. Tek toliko, da se v vakumu udejanjimo in po netopirsko orjentiramo, če kje v bližini leti še kakšen zgubljen marsovec (jaz mislim, da so zelene barve, ker na rdečem planetu bi bilo nesmiselno, da so kakšne druge barve, …. ma …. sprejmem ga tudi če je čisto roza, njegove želje in ali me sprejme, pa bom zanemarila, ha, ha, ha – naj me pač šteje za mano s neba, mogoče pa le ne bo imel pretiranih prebavnih motenj).

Ups, čisto sem se oddaljila od pesmi :)?

lp :):)

sam bi rekel, da so telesa, ki znajo jadrati vesolje, ko jih postavimo v spekter nihanj, tako da postanejo vidna - rahlo srebrna in deloma prosojna :))

zanimiva zgodba se je našla zaradi tvojega Van Gogha - poglej sorodnosti asociativne retorike:

TOLE: http://www.astrology.si/retrogradni-merkur/

Po nasvetu, cup, cup, …. evo me od zvezd. Tam ni nič novega, še naprej so le konfekcijske številke s poskusom napovedi apokaliptične poetike. Nič od mene in od novih strank v Sloveniji.

So mi pa prišepnile (zvezde), da me nisi povsem razumel in da je krivda moja (najbrž preveč zgrešenih prispodob), ter na koncu astrološki nasvet: naj napišem direktno.

In tako … prej napisano je bilo mišljeno, da ni problematičen razpon pisanja od resničnega pesnika do namišljenega in da samega „pesnjenja“ ni moč popraviti oz. izboljšati, kajti – že itak vsi pišemo po najboljših močeh in prav je da pišemo vsi. Sistem vrednotenja pa bo vselej zanimal zgolj tiste, ki se valjamo v povprečju ali pod povprečju (takem ali drugačnem) in ker nas je takih največ, ne bi bilo slabo, da sistem skuša biti čim boljši, ko se ukvarja vrednotenjem napisanega. Podobno je kot v 1. razredu osnovne šole. Hitro se je izluščilo, kdo je odličnjak, odličnjak piflar, prav dober … in tako naprej do repetentov. To smo razumeli takrat, zakaj ne bi danes? Ufa, …. danes me dajejo retorična vprašanja …... :) :):) ...

Lp :) Dodala bi na smeška ( :) ) še zvezdico, a ne znam kako (Ops, vedno me spotakne banalnost na poti do genialnosti).

:) hja, res se nisem "trudil" konkretneje navezati na nastavke za uhlje ;)

ravno ta ozir v polje iskanja povprečnosti s predponami vred, mi je nakako neljub.

Si pa dobro napisala, da so stvari vselej v svojem vrhu in da je morda iskanje izboljšav za pesem že kar neprimerno če že ne zamujanje ...

Lahko bi našel note ali tone, ki jih omenjaš, vendar sem nekako namerno ostal v večjem radiju, v manj opredeljujočih pogojnostih, ki pa kljub temu o(b)stajajo - le da je to tematika do katere je moj odnos manj pomemben. Ker je tudi kompleksen in povprečnost ne smatram za karakter, pač pa začetke svojih poti. Iz polja sobivanjskosti je logična neka sredina človeštva - ki vseeno oskrbuje in hrani snov, ki se skozi kulturno-umetnostno-znanstveni (etični) vidik presnavlja, da vrednote skozi čas ostajajo iste, ne pa enake. pa kljub temu enake.

Recimo - vse kljuke so kljuke, in četudi med seboj različne - držijo se vrat, njihova vloga je identična za vse. Koraki pa so že drugačen motiv - in pri tem ostajem brez kakršnihkoli lestvic.

Če je poezija dom jezika, pa si lahko drznemo razpravljati o tem -

kaj pišeš?

Metaforo smatram za plast, ko kukamo na obe strani - pišemo kot da vemo, a izpis nam postavlja sliko, do katere imamo sedaj priliko iskati jezik in dejanska sporočila v njem.

v izmišljen jezik, ki uporablja vse "zakonitosti" realnega jezika - ne verjamem / izjemoma kot notranji jezik subjekta in pisca. soočanje teh dveh bi bila pa že poezija iskanja jezika jeziku.

Pesniška svoboda?

kaj je to?

:))

(razumem) a nočem biti jaz tisti, ki bi tukaj žačel vzpostavljati močnejšo vez s tem kar beremo, in predvsem z razklepanjem jezika, ki so nam ga skozi čas opili, da imamo danes substanco, ki lahko služi tudi obratno od svoje pozicije.

Jezik je občutek za dotikanje nedotakljivih stvari in ne multipraktik brez pokrova :))

tako nekako

o prečnosti osebkov - tega ne znam, medij osebe zahteva prisotnost, ki pa te vedno lahko napolni. Ne govorim, da smo vsi isti otroci, le da je pogled v svet lahko neobremenjen in vselej iščoč - ne naiven in pozabljiv. pač pa skrben in spoštljiv - itak človeku vse neprestano uhaja.

zato je razgled vedno dobrodošel.

Kakšne je pa merkur delal - ta je simpatičen, jaz mu dam prav - pri njegovi recipročnosti. Ponavadi lažje vidimo samo v eno stran - a vse vedno poteka v obe :)

lp

Strinjam se … :))

A vrnimo se k pesmi Ostati tiho. Po skuhanem kosilu in nasmehu, par napisanih komentarjev, naj bo moj naslednji pogumni korak razbijanje tišine, kot interakcija med pesmijo, ki me je našla, in h kateri se vračam:

Na portalu Pesem.si sem prebrala marsikatero dobro pesem, tudi odlično, pa tudi presežek. V tem pogledu nisem bila razočarana. Je pa res, da sem ostala razočarana zaradi komentarjev na objavljene pesmi. Hvala in prosim je le manira bontona, ki jo je šele potrebno vsebinsko izpolniti, pa tega večinoma ni bilo. Forum je popolnoma mrtev in zgolj spominja na pohvalo gostilne, v kateri se je pojedla dobra potica. Pri pesnikih bi pričakovala več odprtosti, poguma, svežine …... in nikakor odnosa do objavljanja pesmi, kot da se zgolj promovira pesnik, ki nujno išče izdajatelja. Pesem.si je lahko bistveno več. Moje besede ne izvirajo iz par napisanih verzov, katere sam objavila na portalu. Izvira iz pravice bralca, katerega opišem z mislijo, recimo osebne Majniške deklaracije:

Ko intelektualizem pade v otožnost, metastazira v pozerstvo. Poezija takrat mora, kot ostro rezilo, izrezati rakave tvorbe, sicer sama metastazira v malomeščanstvo.

lp :)))

Ošiljen nektar.

Povedano zelo vzpodbudno :) Tudi sam gledam tako, četudi pesem Ostati tiho ne vem če zna kaj o tem.

lp