Danes
bo za kosilo
špinača.
Odhajam v zakoten
prostor, med grmovje,
kjer me bodo napikale
koprive,
jaz pa jih bom na koncu
pojedla.
Ne bodo preživele
in jaz ne bom lačna,
kljub temu da se upirajo
in pritiskajo s pekočo
bolečino na roke in zapestja.
V loncu jim bom izbila jezo ven,
ko bo vroča voda mehčala
s pikasto bolečino.
Še bolj te bom sita.
Nisi edina
ki s koprivo gostiš
telesne potrebe,
a obenem jim daješ možnost,
da v svojem dušnem stanju
preidejo na višji nivo
in ne končajo kot navadna trava.
LP tomi
Veš Tomi
navadno travo
ponavadi pohodimo
in še kakšno potko
si naredimo gor.
Vendar videti
v globino,
znati pretvoriti
razjasniti na človeški
način, to tudi velja.
Hvala Ti
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!