V spomin
Izpod blazine,
ki je nekoč perjala po dvorišču
in rasla na soncu bombažnih polj,
sramežljivo kuka rožni venec,
nanj obeša svoje upanje,
odeja jo pokriva, kakor olup postelje,
v njej ugaša
kakor dan vsak večer.
Še tli medla luč,
proseva skozi drhteče roke,
ki potegnejo jagode med prste,
vsaka je drug obraz,
v somraku se smehljajo,
v njih se podaljša,
ko postelja zamrzne od togosti
in jo rišejo le še spomini.
Pesem se mi zdi mehko žalostno lepa, le tale del se mi zdi prezasičen s podobami:
odeja, zdavnaj pašena na hrbtih ovc
jo pokriva, kakor olup postelje,
ki je pozabila svoje drevo,
Kaj meniš?
Lp, Ana
Poslano:
19. 05. 2014 ob 21:45
Spremenjeno:
19. 05. 2014 ob 21:48
jah....to sem vrinila kasneje...ker se mi je nabralo iz zgodbe, ki sem jo pisala, mogoče se čuti, da je vrinjeno kasneje.......in je bilo namenjeno drugemu ugašanju
poizkusimo brez.....
poradirala sem ovce pod drevesom :)
olup pustim kot drobiž ali jo olupim dokonca?
Zdaj se mi zdi, da je pomen dovolj izčiščen. Skozi to pesem najdem pomen molitve - spomin in upanje. Portret molilke, ki je lahko katerakoli ženska, zaleze se tudi v prvo osebo (bralke). Čestitke,
Ana
Hvala. :)
Vsi odhajamo.......V spomin
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 18. 05. 2014 ob 15:49
- Prebrano 787 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 571.6
- Število ocen: 15