sedaj živi nad nami ?

moment uteži, ki jih dvigala potrebujejo ... oziroma številčnica, ki ne ve koliko etaž pritiska v temeljih, v tleh)

Odličen zapis, le  prepih bi ... še malo bi priprl   dimnik ;)

sicer pa se da odlično najti naslov. Drugi blok ponuja, a lahko bi ponudil še eno orientacijsko točko. Zakaj Vsak uspe, tudi če sam ne ve?

Uspeh, kot merilo današnje družbe. Pretvarjaj se, da si povprečen državljan.

Dimnik pa se ruši, priznam. Spremenila mu bom ime. Ime naj bi vse povedalo.

pretvarjanje vedno deluje in je pravzaprav nemogoče ;)

dokler živiš skozi tekoči čas, je tako - ena sedanjost, ista moč delovanja. Tvoja pesem pa namiguje na razčasen subjektivističen vpogled in vedno odprto možnost.

Ali človek res zna slediti tem pogojem - ki zahtevajo popolno iskrenost, in če je ta pretvarjanje je to njena pristna prisotnost? Seveda.

Sam vidim še povsem druge (manj zaplankane vidike človečnjaškosti in hoje po glavah) tone. Tako kot je uspel on, s tem ko ga vsi opevajo, dejansko pa iščejo sebe :)

lp, sam vidim prevlčadujoče tone življenja kot proste volje za ljubeznijo. Obratni toni, so obratni tudi v orientaciji. Zažiranje in ne protuberance.

Hvala Bogu, da je sonce,

da ni človek ;)

Ker vsi ne vidijo proste volje za ljubeznen, ker vsi niso odprti za sonce, ker tisti, ki so, molčijo, ali ne molčijo dovolj glasno, dovolijo oblake, ki prikrivajo. Čeprav je jasno, pa tudi ni vsem dano videti daleč, ali pa nočejo, tudi, če jim je dano, zadovoljni so v svojem malem svetu, kjer živijo po svojih pravilih, ne pa po pravilih unviverzuma.

Milenovi otroci drugega sonca so blagosljovljeni. Smo mar vsi? Kako, da se potem dogajajo mali svetovi samozadostnih?

Sem le opazovalka, pod isto streho z vsemi ljudmi, eni imajo jasen korak, drugi se odtujijo po tujih stopinjah v male svetove  s vojimi oblaki.

Pisanost življenja :)

Ja :) opazovalci zamolčanih slik, ki jih v stihe lovimo, še dobro, da smo slepi in se kaj dejansko ujame ... Sreča :)

lp

ps. sam pravim, da ja; vsi  smo. svobodna volja, ki ustvarja občutek edinosti omogoča tudi svojevrstne svetove različne (samo)zadostnosti.

ciao

Res se ujame največkrat samo, včasih pa ob pravem trenutku zamahnemo z mrežo.

Kot tisti, ki vsebino pobirajo iz mrež in v njih vidijo različne stvari. Včasih se vprašam, kdo je bolj pesnik, tisti, ki ujeto zapiše ali tisti, ki to prebira in najde na dnu mreže biser ali med ujetim metulje, ki jih ribič ne videl od rib.

Košček edinosti, ki ni samozadosten, je pa samosvoj, a ne zmeraj

:)