Evolucija je res za počit zanimiva ;) Pesem mi je všeč, samo tule se mi zdi rahlo hermetična, še iščem navodila za uporabo;

Pa so me kar pustili, da sem šel
iskat suho seno. Pihalo je
nabijale so plehnate žoge
namenjene vnukom

Ja, me veseli, da deluje, ker pri tako napisanih me grize dvom, če so preveč ohlapne.

Nalašč sem sicer naredil rahel prehod iz prvega  v drugi verz, ampak vidim, da bi ju, glede na nadaljevanje, moral ločiti. Zdaj se namreč lahko bere tako, da je šel po seno in se je vrnil.
Pred očmi sem imel resničnega človeka, ki so ga med drugo sv. vojno pohopsali domobranci, pa se je en kratek čas družil z njimi, potem pa je kar odšel - domov. Ampak hec je bil, da je isto vajo ponovil še pri partizanih. Imel je gromozansko srečo, da ga takrat ni prekril mah, ali pa, da ga danes ne izkopavajo forenziki. 

Osebek v pesmi se tako izloči iz črede, ker ni najbolj navdušen, da bi  kimal, ploskal in tulil v isti rog. V nadaljevanju kitice se čas lahko dogaja hkrati v preteklosti in zdaj,
saj ima zgodovina še vedno to čudno lastnost, da se rada ponavlja.

Ni pa to pesem o priljubljeni polpretekli zgodovini, da se ne bo kakšen bralec zaradi komentarja pustil zavesti. In res je - gre o evoluciji v širokem pomenu.

Boljše je zdaj, ja.

Meni se pesem bere kot evolucija človeka, ki je prinesla nekakšne norme, ki so si jih izmislili ljudje in jih uresničujejo ljudje, čeprav so še tako nesmiselne, se prenašajo iz roda v rod, odkar je človek pozabil na primarna navodila in zlezel z drevesa ;) - ali pa, če hočemo, okušal jabolko s prepovedanega drevesa. In na koncu se je vse tako zapletlo, da se ne da več ločiti med notranjimi, vrojenimi imperativi in tistimi zunanjimi, družbenimi, in ne ve se, kateri katere postavljajo in kršijo in skratka, kaj sploh je prav ... s takole žogo bodo vnuki res težko igrali pravične igre. Za počit, res.

Čestitke,

Ana