LJETNO POPODNE SNIVA

Niz doce zagledan, niz zemlju crvenu
brat motiku odlaže


Tišinom štiti me bajka ljeta
Niz presahlu rijeku vrijeme me pronosi
u njegovim težačkim dlanovima


Našu seku za ruku drži
u snu ga ljubi velikim očima straha
jer miriše na kišu
jer grmi pod zvijezdama


Njegov glas obdaren trpnjom
prožima je: to pakao ljeta tone
to se gase bešćutne žege


Kroz naše oči na uzglavljima
jedno se proljeće smije u sjećanju
kad klasje je cvjetalo i samotni jablani
snivali u žarka podneva


Netko brzo uvalom
rukovet ljeta pronosi
i pedeset godina poslije
gledamo za njim


Jedna bratova sjena u tom trenu
za stijenu zamiče
druga mu tiho silazi niz doce
jer ljetno popodne sniva

mirkopopovic

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 05. 2014 ob 22:06

Pesem, v kateri je čas odsoten, spomini in sedanjost, vse je tu, vse kretnje, pogledi, misli, zadobijo nekakšno magično dimenzijo, v kateri sta tudi življenje in smrt izravnana, nebistvena. Odločilne  so duhovne vezi med tistimi, ki se najdejo v zavetju te pesmi. Čestitke,

Ana

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
17. 05. 2014 ob 14:10

Čestitka za pjesmu za mene znači veliko zadovoljstvo. Hvala lijepa, Ana!

Veliki pozdrav,

mirko

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

mirkopopovic
Napisal/a: mirkopopovic

Pesmi

  • 16. 05. 2014 ob 11:56
  • Prebrano 859 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 282.19
  • Število ocen: 10

Zastavica