Beseda, misel,
dejstvo, da si,
trenutek zavedanja.
Dovolj, da se zruši
moj trud.
Kaj zdaj?
Zmeda, kaos,
divjanje srca...
Potrebujem svoj čas,
realnost,
ničevost upanja.
Vse to je zaman.
Kot huda bolezen
napade me strah,
strah izkušenj, gorja.
Iščem pot,
trdno dlan, svoj cilj.
A čutim praznino,
praznino časa,
ki ga živim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!