Ne nazadnje bom na belo platno naslikala tebe. Skrbno bom začrtala linije tvojega obraza. Med čopiči bom izbrala tistega z najfinejšo konico in ga nežno pomočila v oljnato barvo. Na tvojih ustnicah bo, med prepletom barv, slutiti smehljaj. V jamico na licu bom prezrcalila cel svet in nekaj tistih besed, ki si mi jih nekoč napisal, vedoč, da jih bom večkrat prebrala. Med tvoje temne kodre bom vpela veter in planotaste jase.  Z nežnimi dotiki bom nanašala mehke plasti barv.  Z natančnostjo bom poudarila tvoje rahlo usločene obrvi in oči z voskastim leskom. Za tabo bo valovila modrina neba in namesto ptic bom na nebo naslikala tvoje korake. Na hrbtišče slike bom pripela svojo nevidno dlan.

Morda boš takrat razumel, zakaj sem zate porabila čisto vse svoje barve.

Martina Pavlin-Essentia