Strmim v sipine življenja
postlane z vetrom predaje,
v sledove,
ki jih puščajo kače

v vrtinčenju peska
pa vsakič znova
kostanjeve oči,
z zadnjo slano kapljo
skrito
v mojem  naročju.

Strmim v privide hrepenenja,
v fatamorgane,
v črto na koncu puščave,

a vsakič znova
vidim le zadnjega tebe,
govorečega tišino,
spravim jo
med svoje krike
premešane s krivdo.

Leta ne brišejo bivših let,
le naučijo te pospavljati predale
temnine zavijati v celofane,
risati smehljaje
in ko obstaneš v prostranosti besed
ostane
tudi zate
košček oaze.

Allegra