šumijo, najbrž ?

Meni je všeč tudi kot haiku,

venenje srčastih listov je še kako aktualno, sploh pa v mestih,

čestitke.

Saj je :)))

Aktualno šumenje mestoma in v mestih  ...

Hvala ti za komentar in poglobljeno branje!

Klavdija KIA Zbičajnik

p.s.

Svit,

čumijo je bilo mišljeno.

čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo

aha, pa res, beseda ni več v obči rabi, pove pa kot bi nekdo ali nekaj otrpnilo v čudenju, strmenju, čakanju...
fajn, v skriti besedi ČUMI dober haiku,

čestitke.

Odgovorila ti bom s citatom ...

doc. dr. Andraž Teršek, čigar središče (ostrina in jasnost v mnenjih) je neka

posebna luč za prihodnost, prihodnost v katero tudi sama verjamem,

je nekoč dejal: "Tisto, kar je bilo včasih pri meni videti kot srd nad krivicami,

nepoštenostjo, nesramnostjo, pokvarjenostjo, je danes zamenjal latenten občutek

razočaranja in žalosti."

Tako, da štejem vse te srčaste liste lip, ki so morale oveneti še preden so se

lahko razvile v vsej svoji lepoti. Nekatere so samo  otrpnile v čakanju, spet druge

je odgnal predrzen veter, ki piha vedno v eno smer, smer enoumja. 

In čumiš. Boga mi, kako veliko vidiš :)))

Bodi dobro,

Klavdija KIA Zbičajnik

Haikuji, trivrstičnice, ki sem jih zavoljo metafizike oklical za psihograme in jih Lidija ni hotela sprejeti, so mi zelo blizu. Nisem lirik, poetično sem nerad gostobeseden, zato iščem in se izkušam v minimalizmu globjih pomenov. Na življenje, kot zapise ali dogodke vedno gledam kot da se dogajajo v snu, tehnika tolmačenj mi omogoča preko simbolike videvati v zaodrje, skratka, šolam se kot samouk in samohodec, zato mogoče res lahko opažam predvsem zato ker imajo različnosti skupni imenovalec ENOSTI.