
Z glasnostjo me pripneš na ledeno ploščo,
po kateri drsaš nabrušene besede,
kakšna trdo pade,
koščki zmrzali pršijo,
koža dela vršičke,
na katere zleze neukročen bes
in kristali rezgetajo.
Sežem v jedro,
iz žepa za nujne primere
poberem žerjavico
najinih uskladiščenih pogledov,
utrinki se spremenjo v ognjišče,
z ledenih sveč
odkapljajo klicaji,
pike poberem
in ti jih vtisnem
za nasmeh.
Dobra ideja, kaj lahko narediš s pikami... spremeniš jih v nasmeh
lp
. .
. .
. .
. . .
Super pesem o načinu dialoga, pa tudi o strpnosti, potrpežljivosti in pripravljenosti na mir. Nekaj, kar nam vedno bolj manjka! Če hočemo prijaznost in lep odnos, moramo začeti najprej sami ...
čestitke.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!